Takšen je ta svet in takšni smo mi.


Ste se kdaj vprašali, zakaj se sploh upirate svetu, takšnemu kot je? Jaz sem se. Že res da sem na momente to začutila, da je brez veze se upirati, svet je tak kakršen pač je, tam naj bo in jaz sem takšna kot sem. Sami si kompliciramo in delamo scenarije. Na svet ne moremo vplivat kaj preveč, nase pa lahko precej. Smešno je predvsem to, da se raje spopademo s svetom, kot z lastnimi demoni.  Ampak tudi z lastnimi demoni.. zakaj bi se spopadal sploh? Notranji boji so lahko še hujši kot zunanji. Kdaj je res naporno in boleče. Bolj gre za sprejemanje zunanjega sveta in naše notranjosti.. takšen je pač svet in TAKŠEN PAČ SEM (u tem trenutku). Če uvidim, da delam napake, takšen pač sem v tem trenutku, LAHKO pa sem drugačen. Seveda lahko. Če si želiš, DOVOLIŠ spremembe. »V tem trenutku se ne maram, sem nesposobna. TAKO PAČ IMAM MNENJE O SEBI.« Lahko pa imam drugačno mnenje o sebi, če se za to odločim, se zavedam, da bo živlenje tako lepše tako in na tem kaj naredim seveda. 


Smešno se mi zdi tudi, da eno stvar pozabimo, naredimo narobe in rečemo: »Joj, kakšna 'mona' sem, idiot, zabita, kreten… itd« in zakaj si preprosto ne moremo reči: »Se zgodi, se dogaja, je že uredu, je OK, si človek.« Ampak ne, raje pljuvamo sami sebe na 100 in en način. Ja kakšna ljubezen! Zato, ker v človeškem svetu ni normalno da se zmotiš, ampak mora bit vse narejeno prav?. Kot si pač vzgojen in kar so ti doma govorili oz okolica v otroštvu in recimo še v adolescenci, tako govoriš tudi sam sebi.
Torej, kaj bomo naredili? Živeli s temi mazohističnimi forami ali bi se začeli kaj cenit in imet radi?  ;)
»Ja ne, ker met rad se je težko in itak jaz tega ne znam in nikoli ne bom«.. ja ni lahko, res ni ne, v štartu. Je pa vredno truda in občutek je fenomenalen.. ko se ceniš.. vedno bolj! (pa tudi če se vam to samo enkrat zgodi, ne boste nikoli pozabili) BAT, ju ken du it, koz evriwan ken!
Imejmo se radi, dokler je še zastojn. :)


Se sploh zavedamo v kakšne reči usmerjamo energijo oz dovolimo stvarem, osebam, da nam jo pijejo? Malokdo se in tudi jaz sem se štela zdraven oz. se še vedno, ko padem v te nizke energije, ko kar dovolim svetu da pobere vse iz mene, predvsem, ko si odvisen od neke reči, osebe, zna bit naporno. Dokler te ena stvar totalno ne uniči, potem se začneš zavedat, da nekaj ni prav in da si za svojo energijo odgovoren sam. Čisto sam. In ko se nekaterim stvarem začneš odpovedovat.. kar lažje zadihaš. Ma tudi če je samo ena stvar. Primer napačnega usmerjanja energije: Recimo da je stol rdeče barve in ti se pojedaš zakaj ni rjave.. in jeziš se in bi se razpočil. "Kako je lahko rdeče? Jaaoo znorela bom!! Jaz tega ne morem gledat!"  Stol ne bo naredil nič, ker nič ne more in ni kameleon.
Z energijami se je treba naučit delat, ne gre čez noč. Meni je v izziv, lahko bo tudi vam ;)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Je alkohol predpogoj za dober žur?

Slika
Nimam nič proti alkoholu. Res ne. Meni je kak dober refošk ali teran izredno všeč, pa tudi kako »pale ale« pivo, aperol špric.. Okusi teh pijač so mi res dobri. Ampak na žalost tega ne morem spit več kot pol deci, ker moje telo ne prenaša več in drugi dan nisem ok. Preferiram treznost, ker ne rabim se ga napivat, da sem lahko odbita in se mam fantastično.  Danes bom pisala nekaj malega o pivski mentaliteti, ki je tako zelo razširjena ne samo na slovenskem, ampak je kar pogosta povsod po svetu. Pisala bom moja opažanja in skromna mnenja. Iz izkušenj lahko povem, da alkohol še zdaleč ni predpogoj za kvalitetno, dobro druženje, žur. Sem doživela že fantastična druženja, ko smo bili vsi v družbi trezni. Zdaj slišim nekoga reči: » Ja ma če bi še kaj spili, bi bilo še boljše«… Hahahaha..!!!!!!! »Pa naroči sok!!« »Ma kaj mi bo sok…« Da se večina ljudi sprosti, se ma FUL fajn (ker drugače se očitno ne moreš met), zbeži pred sabo in svetom, se opogumi za pristopit do nekoga,
Preberite več

Se pustiti dirigirat tehnologiji ali uporabljati svoje čute?

Slika
Menim, da je tehnologija kdaj koristna.. Menim pa tudi, da je kdaj zelo nekoristna in stiša intuicijo, čute človeka. Nikoli mi ni bilo všeč parkirno piskanje pri avtomobilih. Ali pa ročna na tipko (ko sem prvič to videla, se mi je zdelo res butasto in absurdno..in še pogrešala sem tisti občutek ko »zategneš«). Pa še driftat ne moreš po snegu s tisto tipko...(očtino sem bolj analogen tip človeka)!!. Ali pa piskanje med vožnjo, ko si preblizu avtomobila pred tabo. »Vse to je samo zaradi varnosti«. Razumem. Ampak mene to tako ustraši, da res lahko kakšno zagodem.. Še dobro, da moja Corsica nima nič od tega :) Pri parkiranju mi je všeč, da uporabljam svoje čute in intuicijo. Če malo podrajsam avto imam vsaj komu "kaj za povedat"… da sem se malo naslonila v kamnit lonec za rože, ko sem peljala vzvratno.  Raje sem na koncu vsa prešvicana od truda in na koncu vesela, da mi je uspelo parkirat brez, da sem se zaletela. Pa no, tudi če se kdaj maaloo naslonim na kak avto p
Preberite več

Ga polomiš, se pojedaš.. in greš dalje.

Slika
Vsaka šola nekaj stane… in ja res je. Ko začneš prijateljevat z res dobrimi ljudmi.. in potem ga polomiš, ker si prikrival.. ampak mogoče dobronamerno.. da ne bo ognja v strehi in še večje štale, ker štala je že tako al tako bila. Čeprav se je težko pretvarjat, da je vse uredu in se družit normalno. In zaboli, ko ta določena oseba (dajmo ji ime Jana) zve, kaj si ji prikrival. Auč! In da ti še nekdo reče, da bi bila Jana neumna, če bi mi dala še eno priložnost.. potem se res počutiš najbolj grozen človek na svetu. Ampak… ne sekiram se več. Kaj se je zgodilo?!  En teden sem se res res pojedala za to in obžalovala, se zjokala, bla jezna nase in komaj delala na šihtu, se Jani opravičila in priznala da sem nardila res grdo stvar in ji obrazložila, zakaj ji nisem povedala takoj, če smo že kolegi... nima veze. Po enem tednu, zgleda da se je nekaj premaknilo v meni. Ležala sem na kauču in nikakor nisem mogla pridet k sebi glede tega in še nekaterih stvari. Na kar je prišel mom
Preberite več