Ljudje pridejo in grejo. Hvala!
Zanimivo, kako se stvari razpletejo, obrnejo… ljudje pridejo in grejo. Za vsakega, ki je prišel v moje življenje… ja… moram rečt, da sem hvaležna, tudi če se mi je samo nasmejal in ga nisem nikoli več vidla ali če mi je reku »Je** se!«. Do zdaj tega nisem čutila. Je težko si kar rečt: »Zdej bom pa hvaležna za vsakega«. Moraš pridet do take točke. Še posebej nam je čudno bit hvaležen za tiste, ki nas razočarajo, uničijo, ampak ravno od njih se DEJANSKO največ naučimo… oz spoznamo marsikaj od sebe… Npr. da si nekam preveč silil, da si od nekoga preveč pričakoval, da si v nekaterih vidu preveč idealne ljudi, da se ne postaviš nič zase, da se preveč prilagajaš in se jim hočeš prikupit… To nas uničuje itak... da ne rečem, da pozabljamo biti hvaležni za tiste, ki nam dejansko dosti dajejo, a mi tega ne opazimo oz. nam je samoumevno. Dobro se je imet rad... in pustit družbo ki ti ne ustreza. Tudi če te ne vem kaj še vleče tja, ne it, če veš, kakšen udarec bo sledil oz. da se dejans