Kotiček tete Nastje

Malo ljudi zares posluša svoj notranji glas. Zakaj?  Zato, ker je večino strah tvegat in zaživet svoje sanje, ker živijo v sistemu, ki jih ima pod kontrolo ter jim zagotavlja »varnost« čeprav so na koncu zares nesrečni, radi bili pisatelji, pa si ne upajo imeti pisala in papirja. Malo ljudi si dejansko dovoli oz. so priravljeni imeti to, kar si zares želijo. To so ljudje, ki ne poslušajo drugih. Kako jim zavidam!! Ponavadi slišim iz vseh koncev: »Moraš naredit ta faks«, »Moraš si najti službo«, moraš to in moraš ono… jaz priznam, da se kot večina bojim tvegat, ker sem vpeta v ta sistem. Na faksu vidim veliko študentov, ki se dolgočasijo (skupaj z mano seveda), ki ne zmorejo biti pozorni na snov, ki jih sploh ne zanima in ne briga (tudi mene na biopsihologiji ne zanimajo fosili in vsi se bomo vekomaj spraševali, kaj imajo veze s to smerjo) in sopihajo, se igrajo s telefončkom ali rešujejo križanke. Jaz ponavadi berem knjigo ali pa se družim s sošolci, s katerimi se skupaj poskušam

Ko me pogleda nekdo, ki mi je zelo zelo všeč (tudi če ga vidim prvič v življenju), me rahlo do preveč podere vse skupaj (tudi če traja sekundo… če pa se še pogovarjam z njim, sem pa z eno nogo praktično skoraj v grobu)… zamajejo se mi tla pod nogami, ne znam se obnašati, izgubim energijo in samo čakam, kdaj bom padla po tleh in s kotičkom očesa iščem oporo. In kako težko je potem priti k sebi in se spomnit dihat nazaj! Ko me pogleda nekdo, ki se mi lepo nasmehne, vzpostavi prijazen stik z mano.. se počutim sprejeto, ljubljeno.. in kar veselo da živim! Zraven njega se počutim to, kar zares sem! ....Vam je to kaj znano? Mogoče gre pri prvem primeru malenkost za pretiravanje, ampak ni daleč od resnice! Sprašujem se, kaj je toliko v teh pogledih, v očeh. Ali res povejo veliko, če ne vse? Se res v njih skriva vsa skrivnost, čar? Kaj za vraga je ta energija, ki seva iz oči, ki si je ne znamo razlagati?! Na slikah pogledi niso tako čarobni, kot v živo. Resnično so prava ugank