Ga polomiš, se pojedaš.. in greš dalje.
Vsaka šola nekaj stane… in ja res je. Ko začneš prijateljevat z res dobrimi ljudmi.. in potem ga polomiš, ker si prikrival.. ampak mogoče dobronamerno.. da ne bo ognja v strehi in še večje štale, ker štala je že tako al tako bila. Čeprav se je težko pretvarjat, da je vse uredu in se družit normalno. In zaboli, ko ta določena oseba (dajmo ji ime Jana) zve, kaj si ji prikrival. Auč! In da ti še nekdo reče, da bi bila Jana neumna, če bi mi dala še eno priložnost.. potem se res počutiš najbolj grozen človek na svetu. Ampak… ne sekiram se več. Kaj se je zgodilo?! En teden sem se res res pojedala za to in obžalovala, se zjokala, bla jezna nase in komaj delala na šihtu, se Jani opravičila in priznala da sem nardila res grdo stvar in ji obrazložila, zakaj ji nisem povedala takoj, če smo že kolegi... nima veze. Po enem tednu, zgleda da se je nekaj premaknilo v meni. Ležala sem na kauču in nikakor nisem mogla pridet k sebi glede tega in še nekaterih stvari. Na kar je prišel mom