Ga polomiš, se pojedaš.. in greš dalje.

Vsaka šola nekaj stane… in ja res je.

Ko začneš prijateljevat z res dobrimi ljudmi.. in potem ga polomiš, ker si prikrival.. ampak mogoče dobronamerno.. da ne bo ognja v strehi in še večje štale, ker štala je že tako al tako bila. Čeprav se je težko pretvarjat, da je vse uredu in se družit normalno. In zaboli, ko ta določena oseba (dajmo ji ime Jana) zve, kaj si ji prikrival. Auč! In da ti še nekdo reče, da bi bila Jana neumna, če bi mi dala še eno priložnost.. potem se res počutiš najbolj grozen človek na svetu. Ampak… ne sekiram se več. Kaj se je zgodilo?! 

En teden sem se res res pojedala za to in obžalovala, se zjokala, bla jezna nase in komaj delala na šihtu, se Jani opravičila in priznala da sem nardila res grdo stvar in ji obrazložila, zakaj ji nisem povedala takoj, če smo že kolegi... nima veze.

Po enem tednu, zgleda da se je nekaj premaknilo v meni. Ležala sem na kauču in nikakor nisem mogla pridet k sebi glede tega in še nekaterih stvari. Na kar je prišel moment ko sem si priznala določene stvari.. nisem si več lagala. "Nastja, ti si taka, taka in taka... tako je!"

Ne vem zakaj, ampak čutila sem pravi ponos, uspeh in sprostila s sebe neverjetno veliko negativne navlake. Uživala sama pri sebi, v svojem telesu. Mogoče sm se začela imet preprosto rada tako kot sem, se spoznala in nehala lagat SAMA SEBI u fris! In ja… najbolj sproščen človek sem bila tisti dan.

Zanimivo mi je, da mi je prijatelj rekel, da bi se morala dlje  časa počutit krivo.. ma zakaj?! Občutki krivde, da niti ne napišem, da je to res ena najhujših stvari..  kaj bi dala, da bi mi blo ravno že od prvega trenutka ko sm nardila tisto grdo stvar. Ma nisem tak človek. In ja, ponavadi trpim več kot samo en teden! Ampak jaz mislim, da ni nič narobe s tem, če pošleste vse nekam v kratkem času. Boljše za vas in ljudi okoli vas. Pri nekaterih ne gre tako hitro, jaz ne vem kako mi je to ratalo, ker sem človek, ki se precej sekira… za vsako malenkost. Čas je relativen uglavnem.

Sem več kot hvaležna za to izkušnjo.. ker sem postala drugi človek in se bolj zavedam, kaj sploh delam, ker se mi zdi, da sem določene stvari »ušpičim« dosti podzavestno.. gre mi vsekakor na boljše. Npr. tudi z določenimi ljudmi sem se začela dobro razumet  in izgubila sem nekaj strahu pred ljudmi.

Zgleda da se je to moralo zgodit.

Uglavnem, folks... priznajte si stvari, tudi če so odvratne, nesprejemljive... potem bo šlo sam še navzgor ;)