Ko me nekdo pogleda.. kaj čutim?
Ko me
pogleda nekdo, ki mi je zelo zelo všeč (tudi če ga vidim prvič v življenju), me
rahlo do preveč podere vse skupaj (tudi če traja sekundo… če pa se še
pogovarjam z njim, sem pa z eno nogo praktično skoraj v grobu)… zamajejo se mi tla pod nogami, ne znam se obnašati, izgubim energijo in samo čakam, kdaj
bom padla po tleh in s kotičkom očesa iščem oporo. In kako težko je potem priti k sebi in se spomnit dihat nazaj!
Ko me pogleda nekdo, ki se mi lepo nasmehne, vzpostavi prijazen stik z mano.. se počutim sprejeto, ljubljeno.. in kar veselo da živim! Zraven njega se počutim to, kar zares sem!
....Vam je to kaj znano? Mogoče gre pri prvem primeru malenkost za pretiravanje, ampak ni daleč od resnice!
(Pravijo, da če se z nekom gledaš neprestano v oči 20 min,
je velika možnost da se zaljubiš v njega/njo… po mojem, da z nekom traja lahko samo
minuto, z nekom mogoče leto, z nekom pa pač ne gre.. odvisno.)
Priznam, da padam na oči, na poglede. In verjetno nisem
edina. Nekateri ljudje nam sploh niso všeč po videzu (ki bi jim lahko rekli da
so naravnost GRDI), a jim v očeh sije nekaj nepopisno božanskega in ne veš kaj
točno je lepega na njih in nič ti ni jasno! To so ponavadi ljudje, kateri so ti všeč ali pa v katere se celo zaljubiš zaradi karakterja. In so tudi zelo zelo lepi ljudje, katerih se raje izogibamo, ker imajo poglede polne jeze,
hinavščine, resnosti (in ko se ti ljudje enkrat sprostijo, dobijo porcijo čokolade na sončen dan ali pa dober sex, je to zmaga
in najraje bi neprestano gledal v to popolno podobo.. ).
V očeh se skriva šarm, skriva se strah, jeza, veselje, sram.. uglavnem vsa
čustva najdeš v globinah pogleda.. videti je vse iskrice, vse obupe in
razočaranja, videti je vsa presenečenja in upanja. Kako lepo je gledati v oči…vendar
včasih celo srhljivo. Nekatere ljudi težko pogledamo v oči.. zaradi njihove ali naše jeze ali mogoče zaradi našega strahospoštovanja, sramu.
Hmm sramežljivi pogledi so pa najbolj prisrčni! So sladki
kot bombonček! Osebe s takšnimi pogledi si na splošno dobro zapomnim. Njihove sramežljive
poglede ponavadi spremljajo besede, ki zvenijo malenkost zmedeno ampak nadvse prikupno.
Imejte se sveže pečeno kot francoska štručka! ;)
Včasih se mi zdi, da se nekateri ljudje bojijo gledati v oči, ker jih je strah, da bi se preveč povezali - z drugim človekom. Sploh, če je na drugi strani človek samozavesten in močan; ki ve, kaj sporoča in ve, kaj hoče na (videti) na tem svetu. Na nek način jih kar odbija - kot da se ne počutijo dovolj dobre, da bi prišli na njihov nivo. Hkrati pa je del njih, ki ves čas hrepeni po združitvi s tistim delom, ki ga ima v sebi vsak človek. Tisti del, ki jih dvigne iz kalupov lastnih pogledov na svet. In čeprav je kratek stik le bežen, si take poglede zapomnijo za cel dan - če ne kar do konca življenja. In to potem zori v človeku, naj si to hoče ali noče. Raste v njem, dokler tudi njemu samemu iz oči ne sije drugega kot svetloba. Od kje to prihaja, je pa že drugo vprašanje...
OdgovoriIzbrišiKaj pa oči živali? Včeraj sem na primer imel srečanje z ježem. Mali, rahlo prestrašen, ker sem ga zalotil na polnočnem pohodu za... nečim (žužki, sklepam), se ustavi in z malimi črnimi očmi strmi vame. In jaz vanj. Nekaj časa sva oba mirna. Tišina se okrepi in zaznam neko drugo stanje zavesti. Kot da bi preverjal, če mi lahko zaupa - če se lahko izrazi - v moji prisotnosti. Sčasoma - vem iz izkušanj - se tudi "divje" živali sprostijo in nadaljujejo svojo pot. Je pa izjemen občutek, ko si pridobiš zaupanje neudomačene živali.
B.H.