Skrivalnice in laži te uničijo..

Res je tako..
Bolj kot si iskren do sebe, v stiku s svojo resnico, manj zdržiš med ljudmi, ki bi radi vse prikrili, lagali. Saj sem bila jaz na istem seveda, ker sem dovolila, da so me tako naučili drugi. Lagat sebi in drugim. Skrivat svoja čustva in resnico. Pravi adrenalinski šport... Potem čez en čas ali zboliš ali pa znoriš. 

Takšen suženj sem bila, da ne vem ali se smejat ali jokat, ko pomislim. Suženj drugim ljudem in svoji lastni pameti! 

Nisem smela, znala živet svoje resnice, če sem bila npr. zaljubljena, bi to delila s celim svetom! Ampak žal.. sem morala skrivat. Okrog sebe sem imela prave mojstre za laži in skrivalnice.. Ali pa »reči to in to, ker bo boljše, nekaj se zmisli.« (Itak laž ima kratke noge tako da.. škoda živet v strahu pred tem, da boš razkrinkan, ker slejkoprej boš – ponavadi ti na čelu piše in drugi znajo zelo dobro brat). Pa tudi, da bi kdaj povedala komu kaj čutim, ni šlo, ker sem se seveda bala, da bom napadena in nisem se znala ravno branit, morala sem se seveda »zlagat«, da je vse ok in da se strinjam. Izogibala sem se prepirom, ko pa je bil, sem bila seveda jaz tista, ki je požrla na koncu in se opravičevala za nič… Tako na kratko sem bila »brez hrbtenice in brez nog«. Pa kronično utrujena tudi...

No, enkrat lansko leto se mi je pa le »utragal film«. Začela sem govorit svoje mnenje, svojo resnico tako… počasi. Na začetku si seveda še kot v prvem razredu in rabiš en čas, da napreduješ. Je bilo pa očitno dovolj, da sem nekatere malce presenetila, sploh ker zaradi 1 tone jeze (sploh do sebe) nisem znala drugače kot odreagirat ali komentirat kakšno stvar z jezo. To sem dobro vedela, da bom rabila čas, da se uravnovesim. V meni je vrelo kot še nikoli. Hotela sem potlačevat pa ni več šlo. Vedela sem, da bom lahko izgubila veliko ljudi. Seveda sem jih. Ni bilo lahko, ampak je že ok. Za večino sem postala čudaška (ali pa še bolj čudaška), »pa kaj je s to Nastjo?«, »Ej ful je ratala čudna«, »Ene reči si sam zmišljuje«. Malokdo je razumel. Vedela sem, da bom tistim, ki se radi ogromno pogovarjajo o drugih, dobra kost za glodat! (Pa hvala za vso energijo drugače..) Vse bolj sem spoznavala, da če veš kdo si in kakšna je tvoja resnica, te take reči ne ganejo.

S časom so prišli tudi novi ljudje. Nekaterim starim prijateljem sem postavila meje, enim ni bilo všeč, drugi so bili razumevajoči in imamo zdaj boljše odnose. Smešno, ampak par novih kolegov (pazi, kolegov, in ne potencialnih partnerjev) mi je pogosto pisalo po facebooku, ampak glejga zlomka... strah jih je bilo it na kavo z mano! - sej vemo zakaj: Kaj bodo pa drugi rekli, če nas vidijo! 

Ah pa ne že SPET te skrivalnice...

Ker nisem več za take in podobne otročarije, sem jim hitro dala vedeti, da tako pa ne bo šlo. Ali se svobodno šetajmo kamorkoli gremo ali pa pač kot bi Werner zapel: "Adiiijooo"! 

Lahko si super po srcu in vse, ampak hej, kje je tvoja "svoboda šetanja"?

Pa saj nismo sredi vojne, da bi se morali skrivat. Še čudno, da si v šifrah ne pišemo po socialnih omrežjih, kajti strice za prisluškovalnimi napravami bi lahko tudi zanimalo, če sva midva samo kolega ali mogoče kaj več...(?)

Seveda si pa najmanj želim skrivat to, če sem si s kom všeč. Pač všeč sva si, in? Ali bi bila ženska ali moški.. to je moja stvar in resnica. Je kaj narobe s tem? Če koga moti, prav, to ni moj problem. 

»Biti resnična, pristna«… uff.ta proces traja, ker oj, čez noč pa ne gre! Ni bližnjic. Vse v svojem ritmu in brez prisile! Ene stvari so lahko v procesu 10 let, če nimaš pravih ljudi okrog sebe.. Ko dobiš prav podporo, se začne pravo okrevanje..

Seveda sem potrebovala ravno to. Brez tega res res gre ekstremno počasi... Hvaležna sem za vse te prečudovite ljudi, ki so se pojavili v zadnjih par mesecih in za ostala čudežna bitja v drugih dimenzijah, ki zdravijo s svetlobo. Vesela sem, da zaradi njih in zaradi svoje volje vedno bolj čutim nazaj tisto pristnost, divjino, ki sem jo čutila kot mala deklica, ki je igrala nogomet in furala komjončke po peskovniku, svobodo, da lahko plešem po svoje, rada zjutraj vstanem, kvasim neumnosti, se smejim in pojem iz srca, da čutim dele telesa, ki jih prej nisem sploh, da se vse bolj izražam na svoj način, brez da ugajam in da lahko rečem, da takšna kot sem, sem si res všeč! Z vsemi sencami in vso svetlobo, z (že) sivimi lasmi, neizklesano postavo in z brazgotino na levem kolenu. 

Vsi bi morali tako živet.. Pa saj smo del narave! Lahko se jezimo, jočemo, smejemo, kot narava sama! Ne poslušat tega sistema, ki nas spodbuja k temu, da smo lažni, fejk, sprogramirani kot hočejo oni, otopeli, z drogami in alkoholom, da se umirimo in da v ekranih iščemo nekaj, kar niti sami ne vemo kaj. Stopi korak nazaj in poglej vso to zmešnjavo! Ni treba, da si še ti v njej. Dovoli si biti naraven, resničen! Waaaaaaaaaaaaaaaaaa!!