Veš... res me ne briga.

Predragi,
ste prišli kdaj do zaključka, da vas za nekatere osebe sploh ne briga (več oz. vas nikoli ni)?
Jaz sem se v nekem trenutku, ko sem se tega zavedala, sprostila in se potem malo ustrašila, ker takšne se ne poznam.
Res. Za nekatere ljudi, za katere bi mi moralo biti mar, mi globoko v sebi res »dol visi«, čeprav mi v glavi govori: »Ma neee, itak da ti je mar, mora ti bit, ste kolegi, prijatli in use, valda moraš vedno uprašat kako je, mora te vedno zanimat, vedno moraš poslušat, kaj se z njim/njo dogaja, ji pisat tolkrat in tolkrat na dan, teden, mesec, ker drugače to ni prijateljstvo, lahko izpadeš totalen nezainteresiran, nečloveški idiot«. Sicer pa zakaj bi morali prijateljevati z nekom, do katerega nam ni? (več oz. nam nikoli ni bilo)


Dostikrat pa se ukvarjamo/prijateljujemo z nekom, ker hočemo njegovo pozornost, ker nas na nek način privlači. Ampak spet.. deep down nas SPLOH ne briga zanj/zanjo in tako z zaigrano zainteresiranostjo (katere se niti sami ne zavedamo) poslušamo, kaj se z njo/njim dogaja, ko nam govori od sebe.
Npr. kdaj pomislim. »Waw, tale fant je res lušen«.. se začnem pogovarjat z njim in vidim, da se praktično nimam kaj konkretnega za pogovarjat... ampak še vedno mi je blazno ušeč in že si mislim »Kaj pa če ga povabim na kavo?«… ko se že zmenimo za kavo, jo isti dan ali dan prej skenslam, ker vem, da me tip dejansko ne interesira in da se na kavi ne bi imela kaj za pogovarjat in namesto tega si raje doma nardim smoothie in gledam film. (temu pravimo »delanje po feelingu« drugače…)

Opažam, da veliko ljudi razmišlja podobno. Je to kaj slabega? Jaz pravim, da ne in da bi to moral marsikdo razčistit pri sebi… se je pa, kot vsi vemo, težko pretvarjat, da nam je do pogovora z nekom.
To je grozna muka včasih.

Ljudje, res nam ne rabi trošit energije za ljudi, ki nas ne zanimajo.
Zakaj bi npr. šli na rojstni dan od bratranca, če nam nič ne pomeni in ker se nam ne da biti tam in poslušat od tega, kako so posekali smreko in s kakšno zajlo (verigo) so jo vlekli, kako so zorali njivo, kako perje ma kura in zakaj je Janša tak prasec.


Raje se ga sama napijem doma… od veselja, ker mi ni blo treba na bratrančev rojstni dan seveda!
Vemo pa tudi, da pride kakšen dan, obdobje, ko se ti ne da nobenega pozdravit, kaj šele poklepetat. Niti najboljšega prijatelja se ti ne da poslušat, ma to je drugo (z njim imamo drugačen odnos in nam je mar (čeprav se lahko marsikaj zgodi in spremeni)).

Najtežje je, če imaš službo, kjer delaš z ljudmi.  Npr. v baru… Ojoj...! Še kak pijanec se ti obesi za šank in ti že 67-ič govori, da si njegova najlepša kelnarca, kako je svet u K*, da je alkohol njegov idol in vmes še zapoje eno pijansko..  sicer pa ni rečeno, da pijanec edini, ki ti pije živce. Lahko je kolega, a se ti ga nikoli ne da poslušat, u glavi pa ti vre in najraj bi mu rekel:  »MA KAJ ME BOLI K*"#*  KAJ SE S TABO DOGAJA!«
Sam tega ne rečemo.. in niti ne pokažemo.. odvisno komu. Pijancu ali antipatični osebi bi mogoče že.
Skratka, kdaj moramo kaj požret in potrpet za ljubi mir… ampak prosim ne si komplicirat življenja s prisiljenimi odnosi.
;)

 Adiossss!

Komentarji

  1. Unknown1. november 2014 ob 08:12

    Avtor je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  2. Unknown1. november 2014 ob 08:15

    Zanimivo razmišljanje! I like it :) Nisem se nikoli poglabljal v te stvari, čeprav sem spoznal, da se s tem srečujem-o skoraj vsak dan. Zanimivo je kako je razširjena ta neiskrenost ali pa fejkanje drugače rečeno v odnosih med ljudmi. Koliko krat se nekomu poznanemu, ki ga srečaš mimo grede sredi gužve, samo narejeno nasmehneš in pičiš dalje. Koliko krat se z nekom pogovarjaš o nečem brezveznim v glavi pa se ves čas sprašuješ, kdaj boš nehal nakladat da grem... Pa čeprav je večina teh oseb zelo dobrih ljudi in jim ravno zaradi sočutja do drugega ali pa, da ne izpadeš kot največji konzervativec, ko prikrivaš to, da te nekateri sploh ne zanimajo. Skratka, ni tako hudo kakor se sliši pa vendar je bolje kdaj, da si nekdo drug, najbolje in fer pa je da stvari poveš iskreno in jih razčistiš in ne nalagaš v sebi, je zdravo za družbo in psiho. O takih in podobnih stvareh bi se morali pogovarjati pogosteje!
    Moje razmišljanje in skromen dodatek k razlagi tete Nastje :)
    Have a nice day!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Je alkohol predpogoj za dober žur?

Slika
Nimam nič proti alkoholu. Res ne. Meni je kak dober refošk ali teran izredno všeč, pa tudi kako »pale ale« pivo, aperol špric.. Okusi teh pijač so mi res dobri. Ampak na žalost tega ne morem spit več kot pol deci, ker moje telo ne prenaša več in drugi dan nisem ok. Preferiram treznost, ker ne rabim se ga napivat, da sem lahko odbita in se mam fantastično.  Danes bom pisala nekaj malega o pivski mentaliteti, ki je tako zelo razširjena ne samo na slovenskem, ampak je kar pogosta povsod po svetu. Pisala bom moja opažanja in skromna mnenja. Iz izkušenj lahko povem, da alkohol še zdaleč ni predpogoj za kvalitetno, dobro druženje, žur. Sem doživela že fantastična druženja, ko smo bili vsi v družbi trezni. Zdaj slišim nekoga reči: » Ja ma če bi še kaj spili, bi bilo še boljše«… Hahahaha..!!!!!!! »Pa naroči sok!!« »Ma kaj mi bo sok…« Da se večina ljudi sprosti, se ma FUL fajn (ker drugače se očitno ne moreš met), zbeži pred sabo in svetom, se opogumi za pristopit do nekoga,
Preberite več

Se pustiti dirigirat tehnologiji ali uporabljati svoje čute?

Slika
Menim, da je tehnologija kdaj koristna.. Menim pa tudi, da je kdaj zelo nekoristna in stiša intuicijo, čute človeka. Nikoli mi ni bilo všeč parkirno piskanje pri avtomobilih. Ali pa ročna na tipko (ko sem prvič to videla, se mi je zdelo res butasto in absurdno..in še pogrešala sem tisti občutek ko »zategneš«). Pa še driftat ne moreš po snegu s tisto tipko...(očtino sem bolj analogen tip človeka)!!. Ali pa piskanje med vožnjo, ko si preblizu avtomobila pred tabo. »Vse to je samo zaradi varnosti«. Razumem. Ampak mene to tako ustraši, da res lahko kakšno zagodem.. Še dobro, da moja Corsica nima nič od tega :) Pri parkiranju mi je všeč, da uporabljam svoje čute in intuicijo. Če malo podrajsam avto imam vsaj komu "kaj za povedat"… da sem se malo naslonila v kamnit lonec za rože, ko sem peljala vzvratno.  Raje sem na koncu vsa prešvicana od truda in na koncu vesela, da mi je uspelo parkirat brez, da sem se zaletela. Pa no, tudi če se kdaj maaloo naslonim na kak avto p
Preberite več

Ga polomiš, se pojedaš.. in greš dalje.

Slika
Vsaka šola nekaj stane… in ja res je. Ko začneš prijateljevat z res dobrimi ljudmi.. in potem ga polomiš, ker si prikrival.. ampak mogoče dobronamerno.. da ne bo ognja v strehi in še večje štale, ker štala je že tako al tako bila. Čeprav se je težko pretvarjat, da je vse uredu in se družit normalno. In zaboli, ko ta določena oseba (dajmo ji ime Jana) zve, kaj si ji prikrival. Auč! In da ti še nekdo reče, da bi bila Jana neumna, če bi mi dala še eno priložnost.. potem se res počutiš najbolj grozen človek na svetu. Ampak… ne sekiram se več. Kaj se je zgodilo?!  En teden sem se res res pojedala za to in obžalovala, se zjokala, bla jezna nase in komaj delala na šihtu, se Jani opravičila in priznala da sem nardila res grdo stvar in ji obrazložila, zakaj ji nisem povedala takoj, če smo že kolegi... nima veze. Po enem tednu, zgleda da se je nekaj premaknilo v meni. Ležala sem na kauču in nikakor nisem mogla pridet k sebi glede tega in še nekaterih stvari. Na kar je prišel mom
Preberite več