Oprosti, sori, žal mi je..

Lepo se je opravičiti. 

Jaz osebno cenim pravo opravičilo. Ampak ni ne dobro ne ZDRAVO se opravičevat za vsako malenkost. To nas ubija, stavi nas v podrejen položaj. Se vam je že kdaj nekdo opravičeval brez potrebe? 

Priznam, da sem ena tistih, ki se za vsako stvar opraviči, tudi če SPLOH nisem kriva, oz. hočem na ta način umirit in izboljšat odnos, situacijo. A to ne pelje nikamor. Tako smo zlahka zmanipulirani. Ne postavimo se zase, počutimo se šibki in dejansko samih sebe ne sprejmemo takih ko smo, obsojamo se. In če se nam drugi ne opraviči, se zgodi, da se opravičimo mi za... za NIČ dejansko. How stupid is that, huh?!

Lahko bi si za spremembo za kakšno svojo napako preprosto rekli: »Eh, tudi jaz delam napake, zakaj bi se moral opravičit za to malenkost? In tudi zakaj bi morala biti vedno moja krivda in vedno jaz vse požret.« in bi si dovolili reči samo: »Mi je žal, da je tako.«

Opažam, da se ljudje ne opravičujejo pogosto za svoje večje napake. Je pa zanimivo, da kadar se jaz ne opravičim, je cela štala (tudi za malenkost)! In potem se spet počutim slabo in bi se jim najraje tako fajn opravičila in bila pripravlena skoraj vse naredit, da mi odpustijo. Ni to malo bolano? Seveda je!

Veliko prijateljev, kolegov dela velike napake in se mi sploh ne opravičijo. To mi seveda ni všeč, tudi če jim rečem, da sem razočarana oz mi ni prav, a.. kaj čmo! Ponavadi jih ne briga ALI pa jih postane sram in obmolknejo, ker jim je zgleda oz. jim je težko reči: »Oprosti!« (ne 'sori', ampak 'oprosti') … in ja, tudi za to besedo moraš biti kdaj močan, če res veš, da si ga polomil big time!

Ne se dat!
Se vidimo v điru ;)