Scene v odnosih

Ma zadnje dneve dosti razmišljam. Ne vem, če je to ravno zdravo, ker baje bolj ko razmišljaš, bolj "stojiš slabo". Mogoče sem pa prvič v življenju začela zares "razmišljati". Verjetno bo kriv EMŠO oz. za tiste ki ne razumete - starost... in modrost kar vre iz mene!! Yea of course Nastja, Get a life! ;)

Mislim, da res potrebujem družbo, kjer (sicer tu je dosti odvisno tudi od mene ja...) lahko brez strahu povem svoje mnenje, kjer se poslušamo, je razumevanje, kjer se da lepo pogovarjati, kjer vlada poštenost, prijaznost in kjer ni otročjih, neprimernih in neodraslih komentarjev v določenih situacijah. Seveda človek mora biti kdaj otročji in "neodrasel". To je celo zdravo! Ampak ko je nek problem na dlani, ko se je treba resno pogovorit.. nekateri prav radi zbežijo ali se hočejo na vsak način izogniti pogovoru, nekateri težijo, drugi hočejo vse spraviti v šalo, nekateri nočejo poslušat sploh!
Žalostno je tudi, da se moram kdaj spustiti na nižji nivo, da se lahko s kom razumem in ujamem. In to me mori. Zakaj!? Zakaj preprosto ne grem stran od takih ljudi? Ja, ljudje smo radi vpeti v stare vzorce. In kako težko se ločimo od njih! 
But trying my best...

Ravnokar razmišljam o situaciji z mano in nekom, ki ga bom imenovala... "Eros", v katerega sem bila zaljubljena. Bo držalo, da ko sem zaljubljena postanem živčna, metuljčkasta in komaj čakam videti to osebo. Se pa tudi čisto spremenim, ko sem okoli njega (ma ne samo okoli fantov, tudi kakih drugih ljudi, če jih npr. občudujem). Bojim se bit to kar sem, ker se mi zdi da bom vse pokvarila, pazim, da naredim dober vtis.. ponavadi pa se izkaže ravno kontra! "Fejkam", bi se reklo.. priznam (dosti jih ne prizna).. vendar ugotavljam, da sem blazno jezna na nekatere ljudi, ker se pretvarjajo.. ampak kdo se tu pretvarja?! Se res pretvarjajo samo oni ali se tudi jaz? Well Nastja... Someone is BUSTED?! ;)

Spoznala sem (to je itak znano že, sam človek mora sam do tega pridet ponavadi), da če me res ne briga kaj si kak fant misli o meni, takrat mu bom zagotovo bolj všeč, saj sem spontana, sproščena (in bo lahko ON postal nesproščen, ker ne ve kako bi se obnašal^^). Oh kako lepo! In zakaj ne more bit to tako lepo tudi z nekom v katerega sem zaljubljena? Seveda je logično, da se človek obnaša drugače, ko mu je kdo všeč. Škoda, da je tako.. res. Ta strah, ki se pojavi, pokvari res vse.. tako kot je pokvaril pri meni. Ko se tako spominjam začetke z Erosom, ko sem ga srečala je bilo vse tako lepo in normalno. Potem, ko mi je postajal vse bolj všeč, pa sem vse zakomplicirala.. vse. Zelo mi je žal, da je tako, sicer sva imela nekajkrat težke debate tudi o tem. Vendar.. to je neverending story. In boljše je, da pustiš take odnose.. zate in za njega.. in se naslednjič potrudiš biti čimbolj naraven.


Vidim, da sem kar malo pomešala teme.. se zgodi, ko kar streljaš ven s sebe.. eh.. pa naj bo tako ;)
Stay cool!