Kotiček tete Nastje

Moja potreba po pisanju je res prevelika, zdi se mi da imam ogromno povedat, a nekako sem zadrževala v sebi. Torej, kaj imam povedat..? Rada bi malo spodbudila mlade in pa tudi starejše (saj je vedno čas za uresničit kar rad delaš) Takole, ko se pogovarjam z mladimi, jih sprašujem, kaj je njihov cilj oz. kaj jih sploh veseli in vidim, da je to RES problem. "Bwo.. nevem, kaj me veseli". Potem vprašam, kaj so radi počeli, ko so bili otroci. "Ja.. inženir, igralec, vodja podjetja.." in kam je zdaj to šlo? Sploh ne vedo, kam gredo, medtem ko npr ga/jo čaka poslanstvo nekje bogu za nogo. Ker ta bi lahko bil izredno uspešen npr. pilot ali pa ona uspešna dizajnerka. Zakaj ne bi vsaj poskusili ali šli brat na internet ali si sposodili knjigo o tem, kar te zanima, tudi če za začetek en članek na dan? Ah.. Zguba časa. "Gremo se ga nažgat, staari 100€ sm zadnič zagonu, ma je blo pa petarda!"... da pozabijo, da živijo kar eno tuje življenje, da je žurka, ker to ...

Ste se kdaj vprašali, zakaj se sploh upirate svetu, takšnemu kot je? Jaz sem se. Že res da sem na momente to začutila, da je brez veze se upirati, svet je tak kakršen pač je, tam naj bo in jaz sem takšna kot sem. Sami si kompliciramo in delamo scenarije. Na svet ne moremo vplivat kaj preveč, nase pa lahko precej. Smešno je predvsem to, da se raje spopademo s svetom, kot z lastnimi demoni.  Ampak tudi z lastnimi demoni.. zakaj bi se spopadal sploh? Notranji boji so lahko še hujši kot zunanji. Kdaj je res naporno in boleče. Bolj gre za sprejemanje zunanjega sveta in naše notranjosti.. takšen je pač svet in TAKŠEN PAČ SEM (u tem trenutku). Če uvidim, da delam napake, takšen pač sem v tem trenutku, LAHKO pa sem drugačen. Seveda lahko. Če si želiš, DOVOLIŠ spremembe. »V tem trenutku se ne maram, sem nesposobna. TAKO PAČ IMAM MNENJE O SEBI.« Lahko pa imam drugačno mnenje o sebi, če se za to odločim, se zavedam, da bo živlenje tako lepše tako in na tem kaj naredim seveda.  ...

Predragi, ste prišli kdaj do zaključka, da vas za nekatere osebe sploh ne briga (več oz. vas nikoli ni)? Jaz sem se v nekem trenutku, ko sem se tega zavedala, sprostila in se potem malo ustrašila, ker takšne se ne poznam. Res. Za nekatere ljudi, za katere bi mi moralo biti mar, mi globoko v sebi res »dol visi«, čeprav mi v glavi govori: »Ma neee, itak da ti je mar, mora ti bit, ste kolegi, prijatli in use, valda moraš vedno uprašat kako je, mora te vedno zanimat, vedno moraš poslušat, kaj se z njim/njo dogaja, ji pisat tolkrat in tolkrat na dan, teden, mesec, ker drugače to ni prijateljstvo, lahko izpadeš totalen nezainteresiran, nečloveški idiot«. Sicer pa zakaj bi morali prijateljevati z nekom, do katerega nam ni? (več oz. nam nikoli ni bilo) Dostikrat pa se ukvarjamo/prijateljujemo z nekom, ker hočemo njegovo pozornost, ker nas na nek način privlači. Ampak spet.. deep down nas SPLOH ne briga zanj/zanjo in tako z zaigrano zainteresiranostjo (katere se niti sami ne zave...

Vsaka šola nekaj stane… in ja res je. Ko začneš prijateljevat z res dobrimi ljudmi.. in potem ga polomiš, ker si prikrival.. ampak mogoče dobronamerno.. da ne bo ognja v strehi in še večje štale, ker štala je že tako al tako bila. Čeprav se je težko pretvarjat, da je vse uredu in se družit normalno. In zaboli, ko ta določena oseba (dajmo ji ime Jana) zve, kaj si ji prikrival. Auč! In da ti še nekdo reče, da bi bila Jana neumna, če bi mi dala še eno priložnost.. potem se res počutiš najbolj grozen človek na svetu. Ampak… ne sekiram se več. Kaj se je zgodilo?!  En teden sem se res res pojedala za to in obžalovala, se zjokala, bla jezna nase in komaj delala na šihtu, se Jani opravičila in priznala da sem nardila res grdo stvar in ji obrazložila, zakaj ji nisem povedala takoj, če smo že kolegi... nima veze. Po enem tednu, zgleda da se je nekaj premaknilo v meni. Ležala sem na kauču in nikakor nisem mogla pridet k sebi glede tega in še nekaterih stvari. Na kar je prišel...

Lepo se je opravičiti.  Jaz osebno cenim pravo opravičilo. Ampak ni ne dobro ne ZDRAVO se opravičevat za vsako malenkost. To nas ubija, stavi nas v podrejen položaj. Se vam je že kdaj nekdo opravičeval brez potrebe?  Priznam, da sem ena tistih, ki se za vsako stvar opraviči, tudi če SPLOH nisem kriva, oz. hočem na ta način umirit in izboljšat odnos, situacijo. A to ne pelje nikamor. Tako smo zlahka zmanipulirani. Ne postavimo se zase, počutimo se šibki in dejansko samih sebe ne sprejmemo takih ko smo, obsojamo se. In če se nam drugi ne opraviči, se zgodi, da se opravičimo mi za... za NIČ dejansko. How stupid is that, huh?! Lahko bi si za spremembo za kakšno svojo napako preprosto rekli: »Eh, tudi jaz delam napake, zakaj bi se moral opravičit za to malenkost? In tudi zakaj bi morala biti vedno moja krivda in vedno jaz vse požret.« in bi si dovolili reči samo: »Mi je žal, da je tako.« Opažam, da se ljudje ne opravičujejo pogosto za svoje večje napake. Je pa zani...

Zanimivo, kako se stvari razpletejo, obrnejo… ljudje pridejo in grejo. Za vsakega, ki je prišel v moje življenje… ja… moram rečt, da sem hvaležna, tudi če se mi je samo nasmejal in ga nisem nikoli več vidla ali če mi je reku »Je** se!«. Do zdaj tega nisem čutila. Je težko si kar rečt: »Zdej bom pa hvaležna za vsakega«. Moraš pridet do take točke. Še posebej nam je čudno bit hvaležen za tiste, ki nas razočarajo, uničijo, ampak ravno od njih se DEJANSKO največ naučimo… oz spoznamo marsikaj od sebe… Npr. da si nekam preveč silil, da si od nekoga preveč pričakoval, da si v nekaterih vidu preveč idealne ljudi, da se ne postaviš nič zase, da se preveč prilagajaš in se jim hočeš prikupit… To nas uničuje itak... da ne rečem, da pozabljamo biti hvaležni za tiste, ki nam dejansko dosti dajejo, a mi tega ne opazimo oz. nam je samoumevno. Dobro se je imet rad... in pustit družbo ki ti ne ustreza. Tudi če te ne vem kaj še vleče tja, ne it, če veš, kakšen udarec bo sledil oz. da se dejans...

Malo ljudi zares posluša svoj notranji glas. Zakaj?  Zato, ker je večino strah tvegat in zaživet svoje sanje, ker živijo v sistemu, ki jih ima pod kontrolo ter jim zagotavlja »varnost« čeprav so na koncu zares nesrečni, radi bili pisatelji, pa si ne upajo imeti pisala in papirja. Malo ljudi si dejansko dovoli oz. so priravljeni imeti to, kar si zares želijo. To so ljudje, ki ne poslušajo drugih. Kako jim zavidam!! Ponavadi slišim iz vseh koncev: »Moraš naredit ta faks«, »Moraš si najti službo«, moraš to in moraš ono… jaz priznam, da se kot večina bojim tvegat, ker sem vpeta v ta sistem. Na faksu vidim veliko študentov, ki se dolgočasijo (skupaj z mano seveda), ki ne zmorejo biti pozorni na snov, ki jih sploh ne zanima in ne briga (tudi mene na biopsihologiji ne zanimajo fosili in vsi se bomo vekomaj spraševali, kaj imajo veze s to smerjo) in sopihajo, se igrajo s telefončkom ali rešujejo križanke. Jaz ponavadi berem knjigo ali pa se družim s sošolci, s katerimi se skupaj posk...