Kotiček tete Nastje

Nekdo anonimen je prosil, naj povečam frekvenco objav. Sicer je res, da se zadnje čase bolj izogibam internetu in se posvečam sebi oz. delu, ampak naj še za tiste, ki nimajo poleg facebooka in youtuba še kaj drugega početi, napišem kakšno po moje:)) Preselila sem se v Dijaški Dom Vipacco in je res odlično. Mam eno najboljših cimer, Martino, ki se neprestano smeji in to blagodejno vpliva name ter na cel dijaški dom po moje, saj izžareva pozitivo do 100 :) Hvala Martina. In pa seveda, Vipavska dolina, Vipava kot taka, res en najlepših krajev Slovenije, ki zelo spominja na Toskano. Še posebej, ko greš ob lepem in toplem vremenu na Stari Vipavski Grad in podoživljaš otroška leta polna gozdnih dogodivščin, ko postaneš eno z naravo in najdeš samega sebe, svoje korenine, ki jih ne najdeš za zvezki, šolskimi klopmi in internetom....ko tečeš po gozdu in se dotikaš vsega kar JE in biva v njihovi popolnosti. Ko plezaš po kamenju, ko se opraskaš ob vejo, ko se uležeš na travo... občutkov se ne...

Mislim, da se moram opravičiti prijateljici zaradi nečesa (čeprav sem se ji že večkrat, ampak se še vedno počutim slabo), zato objavljam njeno pesem, ki me vedno sprosti in mi da upanja (Hvala ti!) in tako želim, da tudi drugim, ki to berete, polepša svet in da spoznate, da jutranja kava resnično diši, da je za oblaki vedno sonce in da nikoli niste sami. ...ob zarji te z nasmehom pozdravi  in s tabo uživa ob jutranji kavi. S teboj se smeje prigodam skupaj preživetim   in čudovitim trenutkom v spomin ujetim.    Njegov nasmeh polepša dan,                      poljub,                      objem                  in topla dlan.            In se počutiš - nisi sam!           Vedno je prijatelj               ...

Neka mlada mična gospodična po imenu Barbara (ki rada peče fantastične sladkiše - oh, kako nevmesno, ampak sem se pač odločila za malo reklame) je izrazila željo, da objavim mojo pesem v obliki Kons-a. In sicer:  Raj? Zakaj? Težko? Nebo.. Mene? Tebe? Koga? STONOGA!!! To bi bilo za danes vse dragi moji bralci, ki vas je toliko, kot rib v Senožeškem bajerju. Seos!

Zadnji mesec, par tednov razmišljam o ljudeh, o mišljenju... le kaj bi to sprožilo- Knjiga Dalai Lame. Kako sem se odločila ravno za nakup njegove knjige? Predvsem zato, da si uredim in spremenim življenje. Prebrala sem že kar nekaj duhovnih knjig in vsaka me po svoje privlači. Vsaka pa sporoča isto: Jaz sem, ki sem; Nisem to kar sem bil, kar bom, ampak sem to kar sem ZDAJ... Večina ljudi se nikakor ne more "spraviti" v sedanji trenutek.. Seveda je to smešno, saj v njem so že!! Samo misli jim preplavljajo našo bit, ki je zavest.. da jo občutiš, nam slavni spiritualci (Echkart Tolle, Jezus, Buda, Mooji, Dalai Lama..) podajajo veliko načinov za dosego. Doživetje bitja je.. neverjeten trenutek.  Glede razmišljanja... lahko smo veseli, da imamo možnost uporabe razuma. Ampak zakaj ga uporabljamo nepravilno?! Zakaj sovraštvo, zavist, zamere, žalost, depresije, stres? Ker to je najlažje počet. Ljudje po svoje radi trpimo, ker smo tako zelo navezani na negativne vzorce, ki so nam...

Predstavljam vam svežo pesem, ki ilustrira vtise Pariza. Pariz, mesto kiča.  Za dušo ni močnejšega biča.  Zlato zlato zlato.  Brez tega ne bi šlo.  Vse narave človeka  Sveto je zlato Rdeče so vonjave  Bitja strganih oblek.  Ne čutim duše.  Kričeča zgodovina  zlita v podobe,  Še tla so mi čistejša. Naj vas ne preseneti preveč moj pogled na Pariz. It's just an art.

Moja modernstična pesmica :) ____________________________________ Takrat vidim samo nebo, ki sega daleč v neskončnost. Tako prijetno te mir objema. V brezčasju. In izlije se ljubezni potok. In potopim se v miru ocean. In iz mene bruha radosti vulkan. In misel je le nemi otok.

Živiš enkrat, in pač, kakor nas življenje uči, tako delamo, tak da z lastno glavo bolj manj razmišljamo in se prepuščamo toku. Eni pa malo bolj zabluzimo v lastne svetove ( tudi brez substanc je možno :D ) in preveč razmišljamo o samem življenju. Prav občudujem flegmatike! Sam itak, so že od samga začetka deležni take in drugačne vzgoje in vpliva ostalih tako da:) ben, sem to kar sem, sam, če delam na tem.. lahko da mi še rata... neki mi je že... vsaj neki samozavesti sem dobila do zdej. In se prav lahko pohvalim! :D Sicer pa, če se človek skoz neki analizira, pa tudi ni nevem kaj dobro! Nekako za dobro počutje (vsaj js) se tolažim z nekaterimi mislimi kot so npr: žvi se enkrat, kaj pa če te na poti domov auto povozi, itak te ne bo več, potem zakaj je bila trema potrebna sploh... pa take, ampak NISO suicidalne misli!:D pa saj smo zgolj in samo (primitivni(?)) osebki v tem neskončnem vesolju,z miljardami galaksijami. Ubistvu človek sploh ne more dojet enormnost tega skrivnostne...