Kotiček tete Nastje

Nimam nič proti alkoholu. Res ne. Meni je kak dober refošk ali teran izredno všeč, pa tudi kako »pale ale« pivo, aperol špric.. Okusi teh pijač so mi res dobri. Ampak na žalost tega ne morem spit več kot pol deci, ker moje telo ne prenaša več in drugi dan nisem ok. Preferiram treznost, ker ne rabim se ga napivat, da sem lahko odbita in se mam fantastično.  Danes bom pisala nekaj malega o pivski mentaliteti, ki je tako zelo razširjena ne samo na slovenskem, ampak je kar pogosta povsod po svetu. Pisala bom moja opažanja in skromna mnenja. Iz izkušenj lahko povem, da alkohol še zdaleč ni predpogoj za kvalitetno, dobro druženje, žur. Sem doživela že fantastična druženja, ko smo bili vsi v družbi trezni. Zdaj slišim nekoga reči: » Ja ma če bi še kaj spili, bi bilo še boljše«… Hahahaha..!!!!!!! »Pa naroči sok!!« »Ma kaj mi bo sok…« Da se večina ljudi sprosti, se ma FUL fajn (ker drugače se očitno ne moreš met), zbeži pred sabo in svetom, se opogumi za pristopit do nekoga,

Res je tako.. Bolj kot si iskren do sebe, v stiku s svojo resnico, manj zdržiš med ljudmi, ki bi radi vse prikrili, lagali. Saj sem bila jaz na istem seveda, ker sem dovolila, da so me tako naučili drugi. Lagat sebi in drugim. Skrivat svoja čustva in resnico. Pravi adrenalinski šport... Potem čez en čas ali zboliš ali pa znoriš.  Takšen suženj sem bila, da ne vem ali se smejat ali jokat, ko pomislim. Suženj drugim ljudem in svoji lastni pameti!  Nisem smela, znala živet svoje resnice, če sem bila npr. zaljubljena, bi to delila s celim svetom! Ampak žal.. sem morala skrivat. Okrog sebe sem imela prave mojstre za laži in skrivalnice.. Ali pa »reči to in to, ker bo boljše, nekaj se zmisli.« (Itak laž ima kratke noge tako da.. škoda živet v strahu pred tem, da boš razkrinkan, ker slejkoprej boš – ponavadi ti na čelu piše in drugi znajo zelo dobro brat). Pa tudi, da bi kdaj povedala komu kaj čutim, ni šlo, ker sem se seveda bala, da bom napadena in nisem se znala ravno branit, mor

Moja potreba po pisanju je res prevelika, zdi se mi da imam ogromno povedat, a nekako sem zadrževala v sebi. Torej, kaj imam povedat..? Rada bi malo spodbudila mlade in pa tudi starejše (saj je vedno čas za uresničit kar rad delaš) Takole, ko se pogovarjam z mladimi, jih sprašujem, kaj je njihov cilj oz. kaj jih sploh veseli in vidim, da je to RES problem. "Bwo.. nevem, kaj me veseli". Potem vprašam, kaj so radi počeli, ko so bili otroci. "Ja.. inženir, igralec, vodja podjetja.." in kam je zdaj to šlo? Sploh ne vedo, kam gredo, medtem ko npr ga/jo čaka poslanstvo nekje bogu za nogo. Ker ta bi lahko bil izredno uspešen npr. pilot ali pa ona uspešna dizajnerka. Zakaj ne bi vsaj poskusili ali šli brat na internet ali si sposodili knjigo o tem, kar te zanima, tudi če za začetek en članek na dan? Ah.. Zguba časa. "Gremo se ga nažgat, staari 100€ sm zadnič zagonu, ma je blo pa petarda!"... da pozabijo, da živijo kar eno tuje življenje, da je žurka, ker to

Ste se kdaj vprašali, zakaj se sploh upirate svetu, takšnemu kot je? Jaz sem se. Že res da sem na momente to začutila, da je brez veze se upirati, svet je tak kakršen pač je, tam naj bo in jaz sem takšna kot sem. Sami si kompliciramo in delamo scenarije. Na svet ne moremo vplivat kaj preveč, nase pa lahko precej. Smešno je predvsem to, da se raje spopademo s svetom, kot z lastnimi demoni.  Ampak tudi z lastnimi demoni.. zakaj bi se spopadal sploh? Notranji boji so lahko še hujši kot zunanji. Kdaj je res naporno in boleče. Bolj gre za sprejemanje zunanjega sveta in naše notranjosti.. takšen je pač svet in TAKŠEN PAČ SEM (u tem trenutku). Če uvidim, da delam napake, takšen pač sem v tem trenutku, LAHKO pa sem drugačen. Seveda lahko. Če si želiš, DOVOLIŠ spremembe. »V tem trenutku se ne maram, sem nesposobna. TAKO PAČ IMAM MNENJE O SEBI.« Lahko pa imam drugačno mnenje o sebi, če se za to odločim, se zavedam, da bo živlenje tako lepše tako in na tem kaj naredim seveda.  Smešno s

Predragi, ste prišli kdaj do zaključka, da vas za nekatere osebe sploh ne briga (več oz. vas nikoli ni)? Jaz sem se v nekem trenutku, ko sem se tega zavedala, sprostila in se potem malo ustrašila, ker takšne se ne poznam. Res. Za nekatere ljudi, za katere bi mi moralo biti mar, mi globoko v sebi res »dol visi«, čeprav mi v glavi govori: »Ma neee, itak da ti je mar, mora ti bit, ste kolegi, prijatli in use, valda moraš vedno uprašat kako je, mora te vedno zanimat, vedno moraš poslušat, kaj se z njim/njo dogaja, ji pisat tolkrat in tolkrat na dan, teden, mesec, ker drugače to ni prijateljstvo, lahko izpadeš totalen nezainteresiran, nečloveški idiot«. Sicer pa zakaj bi morali prijateljevati z nekom, do katerega nam ni? (več oz. nam nikoli ni bilo) Dostikrat pa se ukvarjamo/prijateljujemo z nekom, ker hočemo njegovo pozornost, ker nas na nek način privlači. Ampak spet.. deep down nas SPLOH ne briga zanj/zanjo in tako z zaigrano zainteresiranostjo (katere se niti sami ne zave

Vsaka šola nekaj stane… in ja res je. Ko začneš prijateljevat z res dobrimi ljudmi.. in potem ga polomiš, ker si prikrival.. ampak mogoče dobronamerno.. da ne bo ognja v strehi in še večje štale, ker štala je že tako al tako bila. Čeprav se je težko pretvarjat, da je vse uredu in se družit normalno. In zaboli, ko ta določena oseba (dajmo ji ime Jana) zve, kaj si ji prikrival. Auč! In da ti še nekdo reče, da bi bila Jana neumna, če bi mi dala še eno priložnost.. potem se res počutiš najbolj grozen človek na svetu. Ampak… ne sekiram se več. Kaj se je zgodilo?!  En teden sem se res res pojedala za to in obžalovala, se zjokala, bla jezna nase in komaj delala na šihtu, se Jani opravičila in priznala da sem nardila res grdo stvar in ji obrazložila, zakaj ji nisem povedala takoj, če smo že kolegi... nima veze. Po enem tednu, zgleda da se je nekaj premaknilo v meni. Ležala sem na kauču in nikakor nisem mogla pridet k sebi glede tega in še nekaterih stvari. Na kar je prišel mom